Mihir Bose se pogovarja z nekdanjim kapetanom angleške nogometne reprezentance o upokojitvi iz igre in njegovem dokumentarcu Sporting Heroes: After the Final Whistle
Nekaj ur po tem, ko je Michael Vaughan točil solze, ko je oznanil, da se odpoveduje kapetanskemu položaju angleške reprezentance, je praznoval na družinskem žaru. Kateri je bil torej pravi Michael Vaughan? Smo v sobi v kleti televizijskega centra BBC in se pogovarjamo o njegovem dokumentarcu, Sporting Heroes: After the Final Whistle , za katerega je intervjuval znane športnike, ki se spopadajo z upokojitvijo. Za Vaughana solze, ki so padle na tiskovni konferenci avgusta 2008, niso predstavljale strahu pred življenjem po koncu njegove športne kariere. Bili so nenačrtovana reakcija na zelo drugačen občutek.
'Ko sem vstopil, sem zajebal svoj scenarij. Mislil sem si: 'Govoril bom iz srca in videl, kaj se bo izcimilo.' Nisem pričakovala, da bom jokala, a solze so pritekle. Soba je bila polna fantov, s katerimi sem se pogovarjal šest let kot kapetan. Takrat sem vedel, da ne bom več igral za Anglijo, ne glede na to, kolikor sem si prizadeval, da se bom vrnil kot lopar. To me je najbolj prizadelo, saj sem za to igral kriket.«
Medtem ko je Vaughan igral še eno leto za Yorkshire pred svojo dokončno upokojitvijo leta 2009, ni nikoli več igral za svojo državo.
Ne glede na to, kako čudovita je bila kapetanska izkušnja - 'kot nobena druga v športu,' pravi - Vaughan priznava, da mu je naložila veliko breme. Moraš narediti šov, biti ta diplomat. Ko so me odpeljali s te tiskovne konference, so se solze posušile, družinsko sem pekel na žaru in praznoval. Čeprav sem bil čustven, sem ugotovil, da lahko spet postanem jaz. Lahko bi rekel skoraj vse, kar sem hotel. Imel sem veliko srečo, da sem bil uspešen kapetan Anglije, in imel sem veliko priložnosti. Bil sem eden izmed srečnežev, ki so odložili svojo kariero. Niso me sunili.«
To ni bil ravno tak vtis, kot ga je dal Vaughan, ko ga je BBC-jev Jonathan Agnew vprašal o njegovi slabi formi tik pred tiskovno konferenco. Ko Vaughana spomnim na njegov vzkipljiv odgovor na Agnewovo vprašanje, se zasmeje in reče: 'To je bilo razpuščeno. Morda se mi je zdelo, da sem se zafrknil z njim, ampak sem se le malo zabaval. Moja igra ni bila v dobrem stanju in ekipa je potrebovala novo usmeritev.«
Vaughan je po veliki operaciji kolena leta 2006 nadaljeval z igranjem, čeprav ga je kirurg opozoril, da bo imel težave. 'Imel sem ta notranji boj, da bi mu dokazal, da se moti,' pravi Vaughan. 'Toda ena stvar, ki je nikoli nisem želel storiti, je, da ostanem predolgo. Potem se te spomnijo zadnjega leta. Duncan Fletcher je kot trener na žalost ostal malo predolgo in ostal je v spominu po slabih časih, ko je šest ali sedem let delal odličnih stvari.
Toda tudi če izberete pravi čas, upokojitev povzroči občutek izgube, kot je ugotovil Vaughan, ko je govoril s svojimi izbranimi športniki in športnicami. »Vsakdo, ki je upokojen, gre skozi fazo žalovanja. To je kot žalovanje. Potreben je čas, da razumeš, čemu si se odrekel.
»Večina ljudi, s katerimi sem intervjuval, je bila uspešna in so se upokojili pod lastnimi pogoji. Če iz sebe potegneš najboljše, tudi če si se tako kot jaz upokojil zaradi poškodbe, greš skozi to žalovanje, a nimaš grenkobe.«
Še vedno se morate pripraviti. Tudi veliki indijski lopar Sachin Tendulkar, pravi Vaughan, gotovo razmišlja: 'Kaj bom naredil?' Verjetno ima 100 milijonov funtov na banki, vendar si mora še vedno zapolniti dneve.«
glej herry poter
Vaughan pravi, da trik ni v tem, da poskušamo posnemati športno izkušnjo. »Nikoli ne boš navdušen nad igranjem. Iti ven pred 30.000 ljudi in doseči sto točk, tega ne bo nikoli mogoče nadomestiti. Ljudje, ki poskušajo pridobiti ta občutek, se borijo. Izstopite iz cone udobja. Če želite postati poslovnež, dobrodelni delavec, izdajatelj televizijskih programov, sami sebi predstavljate izziv in to bi moralo biti bolj nagrajujoče.«
Če upokojeni športnik to zmore, dodaja Vaughan, »ne boste deležni aplavza, vendar boste prišli domov ponoči in ste naredili program ali sklenili posel ali pomagali neki dobrodelni organizaciji zgraditi projekt. Dobili boste dober faktor dobrega počutja.«
Za Vaughana je ta dejavnik dobrega počutja izviral iz vstopa v posel: „Potrebuje komunikacijo in vodenje, kot v kriketu,“ pravi o svoji novi karieri, ko brska po preglednicah v upravnih odborih podjetij, povezanih s športom, in krojaškem podjetju.
Prihaja tudi iz njegovega televizijskega dela, čeprav je imel trenutke, ki bi jih najraje pozabil. To je bilo boleče ponazorjeno, ko je Vaughan intervjuval Tigerja Woodsa na turnirju Augusta Masters in omenil, da je Woods osvojil tri zelene jakne. 'Štiri,' ga je popravil Woods. Vaughan odvrne to zadrego in reče: »Bil sem napačno obveščen. Napihnjen je bil iz vseh razsežnosti. Oddajanje se mi ni zdelo težko. Morate biti sproščeni in sprostiti subjekt.«
Vaughan si gradi sloves odkritosrčnega strokovnjaka na Radiu 4 Testna tekma Special polju za komentarje, poleg tistega drugega odkritosrčnega sina Yorkshira, Geoffreyja Boycotta. In ugotovil je, da ga več ljudi prepozna na ulici. Ko si kapetan Anglije, imaš pred obrazom kapo ali rešetko. Ko si izdajatelj, postaneš bolj prepoznaven. Zdaj je pravzaprav lepše. Ko se pogovarjate o igri, lahko rečete, kar želite, kar je zelo osvežujoče.«
Od vseh, ki jih je intervjuval za film, ga je najbolj zanimalo srečanje s Tonyjem Adamsom. 'Sem velik ljubitelj nogometa, velik občudovalec načina, kako je vodil Arsenal in Anglijo.' Toda oseba, ki si jo je Vaughan najbolj želel srečati, je bil John McEnroe: 'Ljubim McEnroeja in bil sem živčen, ko je stopil v sobo. Ampak bil je odličen in odličen primer, kaj lahko narediš v pokoju. In vedel je nekaj o kriketu. Slišal je, da sem kapetan Anglije in da sem jokal, ko sem odhajal. To me je presenetilo.'
Pri založbi Constable & Robinson je izšla knjiga Mihirja Boseta The Spirit of the Game: How Sport Made the Modern World
Sporting Heroes: After the Final Whistle je na sporedu nocoj ob 22.45 na BBC1 (23.15 Wales, 23.45 S. Irska)
obleka za spiderman strup
PO SLAVI
TONY ADAMS
Nekdanji kapetan Arsenala in Anglije, ustanovitelj klinike Sporting Chance:
Ali pogrešam igro? Ne, ne pogrešam ga. Mogoče zato, ker se ne počutim neizpolnjeno. Če bi mislil, da sem samo nogometaš Tony Adams, potem je konec.«
JOSH LEWSEY
Zmagovalec svetovnega prvenstva v ragbiju, zdaj City Trader:
„Šport je najboljša služba na svetu … a spet je malce lažen svet. Če potrebuješ to drogo, kje drugje jo dobiš od alkohola, mamil, vlečenja deklet? Kako dobiti ta adrenalin drugje?
JAMES CRACKNELL
Dobitnik dvakratne zlate olimpijske medalje, zdaj televizijski voditelj in pustolovec:
'Veliko stvari sem se naučil od Steva Redgrava - ena od njih ni bila reči 'Če me še kdaj vidiš v čolnu, me ustreli', takoj po dirki! Športni psiholog mi je rekel, da potrebuješ dve leti za upokojitev.
HEROL 'BOMBER' GRAHAM
Nekdanji britanski prvak v srednji kategoriji, zdaj boksarski trener in avtor:
'Bal sem se [upokojitve]. Obstaja otopelost: kaj naj naredim? Kaj lahko naredim? Kdo sem jaz? In bilo je, kot da ne bi mogla narediti ničesar. Počutila sem se izolirano. Bil sem sam … hotel sem se samo prepustiti. Prišel bi do finala. Porezal sem si zapestja. Videl sem, kako je švignila kri ... Odleglo mi je. Bilo je, kot da bi bil kotliček, lonec na pritisk in bi vsa para tekla ven.«
GEORGE FOREMAN
Nekdanji svetovni prvak v težki kategoriji, zdaj podjetnik in duhovnik:
'Potrebujete nekoga, ki vam bo rekel: dovolj je. Večina boksarjev te osebe ne najde. Vedno obstaja en udarec, za katerega misliš, da ga lahko zadaneš. Mislim, da bom pri 70 letih sedel tam in razmišljal: 'Imam še eno borbo'.'